Najbolj funkcionalne družine so take, v katerih partnerja čimmanj skrivata čustva, da jih ne tlačita. Da sta čimbolj pripravljena pogledati, ta skrita čustva, če eden ali drugi na to opozori in sprejeti dejstvo, da bo to povzročilo začasno neugodje. Oba priznata, da potrebujeta partnerjevo kritiko, ki pa je vedno konstruktivna, podana v pravem trenutku in pospremljena z razumevajočo podporo. Ljudje namreč podzavestno izbiramo drug drugega zaradi podobnosti v funkcioniranju družin iz katerih smo izšli. S seboj prenašamo naokrog družine, oddajamo znake, po katerih nas prepoznavajo ljudje s podobno družinsko preteklostjo. Ko se z njimi družimo v nekem smislu spet vzpostavljamo svoje prejšnje družine. Ko izberemo drugega, pogosto ugotovimo, da smo imeli na določeni (isti) stopnji razvoja težave, kar pomeni, da če je nekdo preskočil enega od razvojnih stadijev, ga privlači oseba, ki je mogoče preskočila isti razvojni stadij. Partnerja sta naučena , da teh skritih čustev ne opazita. Tako ne vidita napak drug pri drugem. Privlači ju tisto pred zaslonom, to kar vidita, kar je dovoljeno gledati. Ko se začne skupno življenje, prihajajo na dan skrite zadeve. Zato naj se partnerja pogovarjata kaj doživljata, kako razmišljata, kakšne predstave imata o zadevah. Vsak od njiju je namreč ekspert za svoje izkušnje, za bolečino, trpljenje, za spomine, sanje, za želje in skrbi, za rešitve. V funkcionalnih družinah je vsak lahko tisto kar je in dovoli svojemu partnerju, otrokom, staršem, da so tisto, kar so. V funkcionalnih družinah sta partnerja bolj svobodna, živita manj omejeno, izogibata se rutinskemu življenju. Kot partnerja sta nenavezana.; kot taka sta lahko tudi čustveno neodvisna. Kar še vedno ne pomeni, da se morata odpovedati svojim željam in pričakovanjem; če se pričakovanje ne uresniči jih to ne prizadene, razžalosti, razočara, razjezi, poruši notranji mir. V funkcionalni družini so meje med podsistemi-med partnerjema, generacijo staršev in generacijo otrok jasne, različno prehodne, premakljive in prepustne. Meja med partnersko dvojico in drugim delom družine zagotavlja, da imata moški in ženska (ne glede na to, da sta v večini družin hkrati oče in mati), določena področja, na katera drugi člani družine ne posegajo. Mejo svojega partnerstva odpirata, če npr. mnoge težave, napetosti in nezadovoljstva v svojem nerazrešenem odnosu poskušata reševati z vključevanjem katerega od otrok. Take družine niso funkcionalne. Postanejo problematične. Starši z mejami dajo otroku občutek varnosti, ki mu je potreben pri raziskovanju. Otroci se tako naučijo, kje je njihovo mesto. Če so meje razločne, ne doživljajo tesnobnega občutka. Otrok dobi priliko, da lahko pod nadzorom izkuša skrajna čustva, jih spozna in se jih nauči obvladovati. Meje med generacijo staršev in otrok so npr. zelo odprte v obe smeri v obdobju, ko so otroci še zelo majhni ter v vsem odvisni od staršev. Z njihovim razvojem in postopnim večanjem sposobnosti za samostojnost in rastočo potrebo po avtonomiji se ta meja postopoma utrjuje. Pomembno je, da starši ne posegajo pregloboko in preveč vsiljivo v socialno dogajanje med otroki; v skupini sorojencev se namreč otrok najbolj učinkovito nauči različnih socialnih spretnosti: dobi izkušnje vodenja in podrejanja, nauči se sodelovati in tekmovati. Pretirano vključevanje staršev v odnose med sorojenci, navadi otroke svoje lastne bitke reševati le prek posredovanja tretjega, močnejšega. Prepoznavne, predvidljive in po spremembi dovolj prožne meje omogočajo tudi jasno razporeditev vlog v družini.
Vsak od nas živi in vodi več različnih vlog: vlogo žene, moža, mame, očeta, uslužbenca, delavca, šefa,… V funkcionalnih družinah znata partnerja izstopiti iz vlog. Znata jih opazovati od zunaj in v stiku s seboj, s svojo iskrenostjo. (Za našo srečo ni toliko odvisno kakšne vloge živimo, ampak to kako jih živimo, kakšen je naš odnos do njih.)
Preklapljanje med različnimi vlogami je kar zahtevno. Težko zapustimo določeno vlogo, še posebno tisto, ki nam je pri srcu, s katero se zelo istovetimo, je za nas pomembna ali tisto, ki je v našem vsakdanjem življenju zelo prisotna. Verjetno je zelo stresno, ko v vlogi šefa vzgajamo otroke, se pogovarjamo z ženo…In tudi v tem primeru, ko mati ne sprejema dejstva, da je otrok odrasel in se z njim pogovarja kot z desetletnim otrokom. S takšnim načinom delovanja škoduje sebi in otroku ter celi družini. Funkcionalno družino ne ustvarita samo zaljubljena partnerja, taka, ki si bereta želje iz oči. To je še vedno družbeni stereotip. Če z nekom govorim in ga spoznavam, tudi če ga na začetku na maram preveč, je kasneje možnost, da mi postane všeč in to je veliko bolj logična in racionalna baza za dober partnerski odnos oz funkcionalno družino.
Pri zaljubljenosti predstave upravljajo z mano in ne jaz z njimi; v glavi imam sliko idealnega partnerja in ko srečam nekega človeka, ki se po eni od želenih lastnosti ujema z mojo sliko iz glave vzamem idealizirano sliko in mu jo prilepim na obraz. Nato mislim, da je ta slika dejanski obraz te osebe. Čez čas ko zaljubljenost mine, je logično, da se partner pokaže v drugi luči, sledi razočaranje in velika verjetnost je, da stvar ne bo šla več naprej. Pravijo, da človek, ki je avtonomen, samostojen in zelo visoko zrela psihična oseba, izgubi sposobnost zaljubljanja (če citiram Z. Milivojeviča). Ko sreča človeka in se počuti, da bi se lahko zaljubil, točno ve, da je to le zato, ker se to poklapa z njegovo sliko v glavi. Skuša držati distanco do teh svojih razmišljanj, si vzeti čas, ga spoznati, iti korak za korakom in to je to. Zaljubljenost je v najstniških letih razvojno-logična faza. Zaljubljenost v principu ni odnos. Pravijo, da ljudje morajo biti tolikokrat zaljubljeni in razočarani, da se naučijo. Koristno je, če mladi ljudje preizkusijo veliko različnih partnerjev, tako, da si pridobijo izkušnje v čustvenem pogledu, pa tudi spolnem, seveda s pogojem, da to ne nasprotuje moralnim pravilom, ki se jih želijo držati. Tisti z malo izkušenj veliko fantazirajo, kako srečnejši bi bili z nekom, zakon pa nikoli ne dosega domišljijskega sveta. Njihova pričakovanja o zakonu so nestvarna. Nikoli pa ne odkrijejo, kako težko je živeti v dveh zvezah; niti tega, da bi v drugi zvezi imeli iste probleme. Pravijo, da je eksperimentiranje v najstniških letih dobro zato, ker se človek več nauči, znebi se nekaterih fantazij o medčloveških odnosih, več se nauči o sebi in o lastnih potrebah in o nasprotnem spolu. To je dober temelj za uspešno zakonsko zvezo. Pri tistih, ki se tega ne naučijo ali pa obdržijo ta vzorec v kasnejša leta, je veliko večja verjetnost, da bo šel odnos narazen. Sicer pa je vedno dana možnost da se učimo živeti funkcionalno, močno družino. Naj si bo z samoizobraževanjem iz knjig, preko različnih seminarjev, predavanj ali s pomočjo strokovnjakov. Saj življenje je kot sestavljenka, ki nas spodbuja, da koščke vedno znova pogledamo, da se soočimo s sliko, ki jo živimo, da bi si lahko odgovorili na vprašanje ali nam je dobro in kaj si želimo za jutrišnji dan. In potem lahko dele te sestavljenke premešamo na novo, dodamo že porabljene dele, raziščemo nove. S tem svoje življenje dopolnimo, popravimo, spremenimo. Mogoče je ustvariti nove alternativne poti, drugačne perspektive.