Pri zakonski in družinski sistemski terapiji je naloga terapevta, da omogoči komunikacijo vseh, ki so z družino povezani, ki so udeleženi v problemu. Treba je ustvariti pogoje, da vsi o problemu govorijo, da vsakdo izrazi svoje gledanje.

Družinska sistemska terapija razume družino kot mrežo medsebojnih odnosov, vezi, ki povezuje vse člane družine in kjer vsak najmanjši dogodek, sprememba ali resen problem zatrese mrežo, da se tresljaj razširi prav do vsakega. Kar pomeni, da vse kar se dogaja enemu članu, odzvanja in pretresa tudi druge družinske člane.

Strokovnjaki ugotavljajo, da je partnerska ali družinska terapija učinkovita in da na določenih področjih (pri odraslih: shizofrenija, alkoholizem, demenca, odvisnost od mamil, dejavniki kardiovaskularnega tveganja; pri mladostnikih: motnje vedenja, zloraba mamil, odvisnost od mamil, debelost, še ne kronificirana anoreksija; pri otrocih: motnje vedenja, avtizem, debelost, kronična telesna obolenja, agresivnost in hiperaktivnost) celo prekaša druge oblike zdravljenja (npr. zgolj medikamentozno obravnavo, individualno psihoterapijo, skupinsko terapijo).